Vprašanje
Kako in kdaj je bil sestavljen svetopisemski kanon?
Odgovor
Izraz »kanon« se uporablja za opis knjig, ki so navdihnjene od Boga in zato spadajo v Sveto pismo. Težava pri določanju svetopisemskega kanona je, da nam Sveto pismo ne da seznama knjig, ki spadajo v Sveto pismo. Določanje kanona je bil proces, ki so ga najprej izvajali judovski rabini in strokovnjaki, kasneje pa zgodnji kristjani. Nazadnje je bil Bog tisti, ki je določil, katere knjige spadajo v svetopisemski kanon. Neka svetopisemska knjiga je spadala v kanon od trenutka, ko je Bog navdihnil njeno pisanje. Šlo je preprosto za to, da je Bog prepričal svoje vernike, katere knjige naj bodo vključene v Sveto pismo.
V primerjavi z Novo zavezo je bilo zelo malo sporov glede kanona Stare zaveze. Hebrejski verniki so prepoznali Božje sle in sprejeli njihova pisanja kot navdihnjena od Boga. Čeprav je bilo nedvomno nekaj razprav glede starozaveznega kanona, so do leta 250 po Kr. dosegli skoraj univerzalno soglasje glede kanona hebrejskega Pisma. Edini sporni del so ostale apokrifne knjige, kjer se razprava nadaljuje še danes. Velika večina hebrejskih strokovnjakov je imela apokrifne knjige za dobre zgodovinske in verske dokumente, vendar ne na isti ravni kot hebrejsko Pismo.
Za Novo zavezo se je proces priznavanja in zbiranja knjig začel v prvih stoletjih krščanske cerkve. Zelo zgodaj je bilo priznanih nekaj knjig Nove zaveze. Pavel je imel Lukova pisanja za tako avtoritativna kot Staro zavezo (Prvo pismo Timoteju 5,18; gl. tudi Peta Mojzesova knjiga 25,4 in Evangelij po Luku 10,7). Peter je prepoznal Pavlova pisanja kot Pismo (Drugo Petrovo pismo 3,15–16). Nekaj knjig Nove zaveze je krožilo med cerkvami (Pismo Kološanom 4,16; Prvo pismo Tesaloničanom 5,27). Klement Rimski je omenil vsaj osem novozaveznih knjig (95 po Kr.). Ignacij Antiohijski je priznal okrog sedem knjig (115 po Kr.). Polikarp, učenec apostola Janeza, je priznal 15 knjig (108 po Kr.). Kasneje je Irenej omenil 21 knjig (185 po Kr.). Hipolit je priznal 22 knjig (170–235 po Kr.). Novozavezne knjige, glede katerih se niso mogli zediniti, so bile Pismo Hebrejcem, Jakobovo pismo, Drugo Petrovo pismo, Drugo Janezovo pismo in Tretje Janezovo pismo.
Prvi »kanon« je bil Muratorijev kanon ali Muratorijev fragment, ki so ga sestavili leta 170 po Kr.. Muratorijev kanon je vključeval vse novozavezne knjige, razen Pisma Hebrejcem, Jakobovega pisma in Tretjega Janezovega pisma. Leta 363 po Kr. je Laodicejski koncil odločil, naj se v cerkvah bere samo Stara zaveza (skupaj z apokrifnimi knjigami) in 27 knjig Nove zaveze. Koncil v Hipu (393 po Kr.) in koncil v Kartagini (397 po Kr.) sta tudi potrdila istih 27 knjig kot avtoritativnih – kot del Svetega pisma.
Koncili so pri določanju, ali je bila novozavezna knjiga resnično navdihnjena s Svetim Duhom, upoštevali načela, podobna naslednjim: 1) Ali je bil pisec apostol ali nekdo, tesno povezan z apostolom? 2) Ali knjigo sprejema večina Kristusovega telesa? 3) Ali je knjiga vsebovala doslednost nauka in pravovernega učenja? 4) Ali knjiga vsebuje visoke moralne in duhovne vrednote, ki odražajo delo Svetega Duha? Naj še enkrat poudarimo, da je bistvenega pomena, da cerkev ni določala kanona. Noben koncil zgodnje cerkve ni odločal o kanonu. To je bil Bog, samo Bog, ki je določal, katere knjige spadajo v Sveto pismo. Šlo je za to, da je Bog samo sporočil svojim vernikom, kar se je že odločil. Človeški proces zbiranja knjig Svetega pisma je imel pomanjkljivosti, Bog pa je v svoji suverenosti in kljub naši nevednosti in trdovratnosti pripeljal zgodnjo cerkev do prepoznavanja knjig, ki jih je navdihnil.
English
Kako in kdaj je bil sestavljen svetopisemski kanon?
