Vprašanje
Ali je večno zagotovilo odrešitve ›dovoljenje‹ za greh?
Odgovor
Najpogostejše nasprotovanje nauku večnega zagotovila odrešitve je, da ta domnevno dovoljuje ljudem, da živijo, kakor hočejo, in so še vedno odrešeni. Čeprav je morda to »teoretično« res, v resničnem življenju temu ni tako. Človek, ki ga je Jezus Kristus resnično odrešil, ne bo živel življenja, ki ga zaznamuje nenehen, nameren greh. Razlikovati moramo med tem, kako naj bi kristjan živel, in tem, kaj mora storiti človek, da prejme odrešitev.
Sveto pismo jasno govori, da je odrešitev samo po milosti, samo po veri, samo v Jezusu Kristusu (Evangelij po Janezu 3,16; Pismo Efežanom 2,8–9; Evangelij po Janezu 14,6). V trenutku, ko človek resnično začne verovati v Jezusa Kristusa, je odrešen in ima zagotovilo odrešitve. Ni tako, da bi odrešitev dobili po veri, potem pa jo ohranjali z deli. Apostol Pavel govori o tej temi v Pismu Galačanom 3,3, ko vpraša: »Tako nespametni ste? Začeli ste z Duhom, zdaj pa končujete z mesom?« Če smo odrešeni po veri, se naša odrešitev tudi ohranja in je zagotovljena po veri. Svoje odrešitve si ne moremo prislužiti. Prav tako si ne moremo prislužiti ohranjanja svoje odrešitve. Bog je tisti, ki ohranja našo odrešitev (Judovo pismo 1,24). Božja roka je tista, ki nas trdno drži v svojem prijemu (Evangelij po Janezu 10,28–29). Božja ljubezen je tista, od katere nas ne more nič ločiti (Pismo Rimljanom 8,38–39).
Kakršnokoli zanikanje večnega zagotovila odrešitve je v bistvu prepričanje, da moramo ohranjati svojo odrešitev s svojimi dobrimi deli in prizadevanji. To je v popolnem nasprotju z odrešitvijo po milosti. Odrešeni smo po zaslugi Kristusa, ne po svojih zaslugah (Rim 4,3–8). Trditi, da moramo biti poslušni Božji besedi ali živeti pobožno življenje, da bi ohranjali svojo odrešitev, pomeni reči, da Jezusova smrt ni bila dovolj, da plača kazen za naše grehe. Jezusova smrt je bila popolnoma dovolj, da plača za vse naše grehe – pretekle, sedanje in prihodnje, pred odrešitvijo in po odrešitvi (Pismo Rimljanom 5,8; Prvo pismo Korinčanom 15,3; Drugo pismo Korinčanom 5,21).
Ali to pomeni, da lahko kristjan živi, kakorkoli želi, in je še vedno odrešen? To je v bistvu hipotetično vprašanje, ker Sveto pismo jasno pove, da pravi kristjan ne bo živel »kakorkoli hoče«. Kristjani so nove stvaritve (Drugo pismo Korinčanom 5,17). Kristjani kažejo sadove Duha (Pismo Galačanom 5,22–23), ne dejanja mesa (Pismo Galačanom 5,19–21). Prvo Janezovo pismo 3,6–9 jasno pravi, da pravi kristjan ne bo živel v nenehnem grehu. Kot odziv na obtožbo, da milost spodbuja greh, je apostol Pavel izjavil: »Kaj bomo torej rekli? Naj vztrajamo v grehu, da se pomnoži milost? Nikakor ne. Le kako bomo mi, ki smo odmrli grehu, mogli še živeti v njem?« (Pismo Rimljanom 6,1–2).
Večno zagotovilo odrešitve ni dovoljenje za greh. Pač pa je zagotovilo spoznanja, da Bog jamči svojo ljubezen do tistih, ki verujejo v Kristusa. Spoznanje in razumevanje Božjega neverjetnega daru odrešitve doseže ravno nasprotno od dovoljenja za greh. Kako bi lahko kdorkoli, ki pozna ceno, ki jo je Jezus Kristus plačal za nas, še naprej živel življenje greha (Pismo Rimljanom 6,15–23)? Kako bi lahko kdorkoli, ki razume Božjo brezpogojno in zajamčeno ljubezen do tistih, ki verujejo, vzel to ljubezen in jo vrgel nazaj v Božje obličje? Takšen človek ne kaže, da mu je večno zagotovilo odrešitve dalo dovoljenje za greh, ampak da ni resnično izkusil odrešitve po Jezusu Kristusu. »Kdor ostaja v njem, ne greši; kdor pa greši, ga ni videl in ga ni spoznal« (Prvo Janezovo pismo 3,6).
English
Ali je večno zagotovilo odrešitve ›dovoljenje‹ za greh?
