Vprašanje
Kaj je teologija nadomestitve?
Odgovor
Teologija cerkve (znana tudi kot supersecionizem) v splošnem uči, da je cerkev v Božjem načrtu nadomestila Izrael. Privrženci te teologije menijo, da Judje niso več Božje izvoljeno ljudstvo in da Bog za izraelski narod nima posebnih načrtov za prihodnost. Pogledi na odnos med cerkvijo in Izraelom so različni: da je cerkev nadomestila Izrael (teologija nadomestitve); da je cerkev razširitev Izraela (zavezna teologija); ali da je cerkev povsem drugo kot Izrael oz. povsem ločena od Izraela (dispenzacionalizem/predmileniarizem).
Teologija nadomestitve uči, da je cerkev nadomestilo za Izrael in da so se številne svetopisemske Božje obljube Izraelu izpolnile v krščanski cerkvi, ne v Izraelu. Prerokbe v Svetem pismu, ki zadevajo blagoslov in obnovitev Izraela v obljubljeni deželi, so torej pojmovane kot obljube Božjih blagoslovov cerkvi. V okviru tega pojmovanja pa je težje pojasniti obstoj izraelskega ljudstva skozi stoletja, še posebej spričo obnovitve sodobne države Izrael. Če bi bil Bog Izraelce povsem zapustil in izraelsko ljudstvo nima prihodnosti, kako si torej lahko razlagamo nadnaravno preživetje judovskega ljudstva zadnjih dva tisoč let, kljub številnim poskusom uničenja Judov? Kako lahko razložimo, zakaj in kako so se Izraelci pojavili kot suveren narod v 20. stoletju, potem ko niso obstajali 1900 let?
Iz Nove zaveze je jasno razvidno, da Izrael in cerkev nista sopomenki. Po Svetem pismu je cerkev nekaj drugega kot Izrael; izrazov cerkev in Izrael nikakor ne smemo mešati ali ju uporabljati kot sopomenk. Po Svetem pismu je cerkev povsem nova stvaritev, ki je nastala na binkoštni dan (Apostolska dela 2) in bo živela naprej, dokler ne bo ob vnebovzetju odnesena v nebesa (prvo pismo Tesaloničanom 4,13–17). Cerkev ni v nikakršni povezavi s prekletstvi in blagoslovi izraelskega ljudstva. Zaveze, obljube in svarila, ki jih je prejel Mojzes, so veljali samo za izraelsko ljudstvo. Izraelsko ljudstvo je bilo v Božjem odkupitvenem načrtu v tistih preteklih dva tisoč letih razpršenosti letih začasno potisnjeno ob stran (gl. Pismo Rimljanom 11).
V nasprotju s teologijo nadomestitve dispenzacionalizem uči, da bo po vnebovzetju cerkve (Prvo pismo Tesaloničanom 4,13–18) Bog Izrael obnovil kot središče svojega odkupitvenega načrta. Prvi dogodek tega časa naj je stiska (Razodetje 6–19). Svet bo zaradi zavračanja Kristusa sojen, Izrael pa je zaradi preizkušenj velike stiske pripravljen na drugi prihod Mesija. Ko se ob koncu stiske Kristus nazadnje vrne na zemljo, bo Izrael pripravljen, da ga sprejme. Preostanek Izraela, ki bo stisko preživel, bo odrešen in Gospod bo vzpostavil svoje kraljestvo na zemlji, katerega glavno mesto bo Jeruzalem. Kristus bo vladal kot kralj, Izrael bo glavno ljudstvo in predstavniki vseh narodov bodo hodili v Jeruzalem častit in poveličevat kralja – Jezusa Kristusa. Cerkev se bo vrnila s Kristusom in bo z njim vladala tisoč let v dobesednem smislu (Razodetje 20,1–5).
Predmileniaristično/dispenzacionalistično pojmovanje Božjega načrta za Izrael ima podlago tako v Stari kot v Novi zavezi. Predmileniarizmu najmočneje v prid govorijo nauki Razodetja 20,1–7, kjer je šestkrat rečeno, da bo Kristusovo kraljestvo trajalo tisoč let. Po obdobju stiske se bo Gospod vrnil in ustanovil svoje kraljestvo z ljudstvom Izrael; Kristus bo vladal nad vso zemljo in Izrael bo voditelj narodov. Cerkev bo z njim vladala dejanskih tisoč let. Cerkev v Božjem odkupitvenem načrtu ni nadomestilo za Izrael. Čeprav se Bog pri tej dispenzaciji milosti osredotoča zlasti na cerkev, ni pozabil na Izrael, in nekega dne mu bo kot izvoljenemu ljudstvu dal položaj voditelja nad narodi (Pismo Rimljanom 11).
English
Kaj je teologija nadomestitve?
