Vprašanje
Tiha molitev – ali je svetopisemska?
Odgovor
Sveto pismo navaja vsaj tri primere tihe molitve: molitev Abrahamovega služabnika pri vodnjaku (Prva Mojzesova knjiga 24,12–15. 45), Anina neslišna prošnja (Prva Samuelova knjiga 1,10. 13), Nehemijeva tiha prošnja pred kraljem (Nehemija 2,4). Vendar nam ne daje specifičnih navodil o tihi molitvi. To ne pomeni, da je tiha molitev kaj manj veljavna kot glasna. Navsezadnje so bili vsi trije primeri tihe molitve uslišani. Bog sliši naše molitve tako zlahka, kot sliši naše besede (Psalm 139,23; Jeremija 12,3). Jezus je poznal hudobne misli farizejev (Evangelij po Mateju 12,24–26; Evangelij po Luku 11,17). Nič, kar storimo, rečemo ali mislimo, ni skrito pred Bogom, kateremu ni treba slišati naših besed, da bi poznal naše misli. Ima dostop do vseh molitev, ki so usmerjene k njemu, najsi so spregovorjene ali ne.
Sveto pismo omenja molitev na samem (Evangelij po Mateju 6,6). Kakšna je razlika med glasno molitvijo ali tiho molitvijo, če si sam? Obstajajo določene okoliščine, kjer je primerna samo tiha molitev, npr.: če moliš za nekaj, kar mora ostati samo med teboj in Bogom, če moliš za nekoga, ki je prisoten, itd. Nič ni narobe s tiho molitvijo, dokler ne moliš tiho zato, ker bi ti bilo nerodno, da bi te slišali moliti.
Mogoče je najboljša vrstica, ki pokaže veljavnost neizrečene molitve, Prvo pismo Tesaloničanom 5,17: »Neprenehoma molite.« Nenehna molitev očitno ne more pomeniti, da ves čas molimo naglas. Pač pa pomeni, naj bomo v nenehnem stanju skupnosti z Bogom, da mu podvržemo vsako misel (Drugo pismo Korinčanom 10,5) in prinesemo vsako situacijo, načrt, strah ali zaskrbljenost pred njegov prestol. Nenehna molitev bo vključevala izgovorjeno molitev, zašepetano, zakričano, zapeto in tiho, ko usmerjamo svoje misli hvale, prošnje, molitve in zahvaljevanja k Bogu.
English
Tiha molitev – ali je svetopisemska?
