Vprašanje
Kaj pravi Sveto pismo, kaj naj storimo z uporniškim otrokom?
Odgovor
Otrok, ki kaže uporništvo, lahko to dela iz različnih razlogov. Osorno, neljubeče in preveč kritično starševstvo bo skoraj vedno vodilo v uporništvo neke vrste. Celo najbolj pohleven otrok se bo uprl – navznoter ali navzven – takemu ravnanju. Seveda se je treba takšnemu starševstvu izogibati (Pismo Efežanom 6,4; Pismo Kološanom 3,21). Poleg tega je določeno mero uporništva proti staršem treba pričakovati zaradi vztrajnega greha, ki prebiva v vsakem otroku (Pismo Rimljanom 7,21). Še posebej najstniki, ki niso na novo rojeni in se počasi odmikajo od svoje družine v procesu vzpostavljanja svojega življenja in identitete izven Božje milosti, so nagnjeni k uporništvu.
Če predpostavljamo, da ima uporniški otrok po naravi osebnost z močno voljo, bo zanj značilna nagnjenost, da preizkuša meje, pomembna želja po kontroli in upiranje vsakršni oblasti. Z drugimi besedami, uporništvo je njegova naravna (grešna) nagnjenost. Poleg tega so ti uporniški otroci z močno voljo pogosto zelo inteligentni in lahko hitro manipulirajo situacije ter najdejo načine, kako prevzeti kontrolo nad okoliščinami in ljudmi okrog sebe. Ti otroci so lahko za starše izredno težaven in izčrpavajoč izziv.
Na srečo tudi drži, da je Bog ustvaril otroke, kdo so in kakšni so (Psalm 139,16). Bog jih ljubi in ni pustil staršev brez virov, kako se spopasti s tem izzivom. Obstajajo svetopisemska načela, ki govorijo o tem, kako odločno in z milostjo ravnati z uporniškim otrokom, ki ima močno voljo. Prvič, Pregovori 22,6 nam pravijo: »Vzgajaj otroka primerno njegovi poti, tudi ko se postara, ne bo krenil z nje.« Za vse otroke je primerna njihovi poti pot k Bogu. Poučevanje otrok v Božji besedi je ključnega pomena za vse otroke, ki morajo razumeti, kdo je Bog in kako se mu morajo podrediti (Prva Mojzesova knjiga 18,19; Peta Mojzesova knjiga 6,4–9; Pregovori 1,8; 6,20–24; Pismo Efežanom 6,4; Drugo pismo Timoteju 2,14–16). Razumevanje, da otroka z močno voljo motivira želja po kontroli, bo v veliki meri pomagalo staršem, da ga vodijo primerno njegovi poti. Razumeti mora, da ni glavni na svetu – Bog je – in da mora preprosto delati stvari po Božje. Za to morajo biti starši popolnoma prepričani v to resnico in živeti v skladu z njo. Starši, ki se sami upirajo Bogu, ne bodo mogli prepričati otroka, naj se podredi njim ali Bogu.
Ko je ugotovljeno, da je Bog tisti, ki postavlja pravila, morajo starši vcepiti v otrokov um, da so oni Božje orodje in da bodo naredili karkoli in vse, kar je potrebno, da izvršijo Božji red za družine (Pismo Efežanom 5,22–6,4). Uporniškega otroka je treba naučiti, da je Božji načrt, da starši vodijo in da jim otrok sledi. Glede tega ne sme biti nobene šibkosti. Otrok z močno voljo zlahka odkrije neodločnost in bo zgrabil priložnost, da zapolni vodstveno praznino in prevzame kontrolo (Prva Samuelova knjiga 3,13; Prva knjiga kraljev 1,5–6). Poučevanje svetopisemskega načela o podreditvi primerni avtoriteti je ključnega pomena za otroka z močno voljo. Če se otrok ne nauči podrejenosti od Boga dani avtoriteti v zgodnjem otroštvu, bodo za njegovo prihodnost značilni konflikti z vsemi avtoritetami, vključno z učitelji, delodajalci, policijo, sodišči in vojaškimi voditelji. Pismo Rimljanom 13,1–5 jasno pove, da je avtoritete nad nami postavil Bog in da se jim moramo podrejati.
Prav tako bo otrok z močno voljo bolj pripravljen upoštevati pravila ali zakone, če se mu zdijo smiselni. Za vsako pravilo mu dajte trdno svetopisemsko utemeljitev. Nenehno ponavljajte resnico, da stvari delamo tako, kot zahteva Bog, in da se o pravilih ne da pogajati. Razložite, da je Bog dal staršem odgovornost, da ljubijo in vzgajajo svoje otroke, in da če tega ne naredijo, to pomeni, da ga starši ne ubogajo. Kjer pa je možno, dajte otroku priložnost, da se pomaga odločati, da se ne bo počutil popolnoma nemočnega. Na primer, odhod v cerkev ni nekaj, o čemer bi se pogajali, ker Bog zapoveduje, naj se zvesto družimo z drugimi verniki (Pismo Hebrejcem 10,25), a otroci se lahko pomagajo odločiti (v mejah razuma), kaj bodo oblekli, kje bo družina sedela itd. Dajte jim priložnost, da povejo svoje mnenje pri stvareh, kot je na primer pomoč pri načrtovanju družinskih počitnic.
Poleg tega morajo starši vzgajati dosledno in potrpežljivo. Starši ne smejo dvigniti glasu ali roke v jezi ali izgubiti živcev. To bo dalo otroku z močno voljo občutek kontrole, po kateri hrepeni, in hitro se bo naučil, kako vas kontrolirati, tako da vas bo frustriral do točke, ko se boste čustveno odzvali. Vendar je telesna kazen, ki jo izvajate s samoobvladanjem, potrebna (Pregovori 13,24; 29,17). To je preizkušnja, pri kateri se v starševstvu uporniškega otroka pogosto zmaga ali izgubi (Pregovori 19,18; 22,15; 23,13–14; Pismo Hebrejcem 12,5–11). Morda nikjer v krščanskem življenju sad Duha (Pismo Galačanom 5,22–23) ni bolj potreben kot pri vzgajanju uporniškega otroka oz. otroka z močno voljo.
Ne glede na to, kako izčrpavajoče je lahko starševstvo teh otrok, se lahko starši tolažijo z Božjo obljubo, da jih ne bo preizkušal bolj, kot lahko prenesejo (Prvo pismo Korinčanom 10,13). Če jim Bog da otroka z močno voljo, so lahko starši prepričani, da ni naredil napake in da jih bo vodil in jim dal vire, ki jih potrebujejo, da bi opravili to delo, če ga hočejo opraviti po njegovo. Morda nimajo nikjer v življenju staršev besede »neprenehoma molite« (Prvo pismo Tesaloničanom 5,17) večjega pomena kot pri mladih z močno voljo. Starši teh otrok morajo preživeti veliko časa na kolenih pred Gospodom in prositi za modrost, za katero je obljubil, da jo bo dal (Jakobovo pismo 1,5). Nazadnje pa je spodbudno spoznanje, da se da otroke z močno voljo, ki jih Bog po milosti pripelje k spreobrnjenju in odrešujoči veri v Gospoda Jezusa, dobro vzgojiti in da pogosto odrastejo v sposobne, uspešne odrasle. Mnogi uporniški otroci, ki se spreobrnejo in se jih uči, postanejo pogumni, predani kristjani, ki uporabljajo svoje precejšnje talente, da služijo Gospodu, ki so ga vzljubili in začeli spoštovati zaradi prizadevanj svojih potrpežljivih in vztrajnih staršev.
English
Kaj pravi Sveto pismo, kaj naj storimo z uporniškim otrokom?
