Vprašanje
Zakaj naj verjamem Kristusovemu vstajenju?
Odgovor
Precej dobro uveljavljeno je dejstvo, da je bil Jezus Kristus javno usmrčen v Judeji v 1. stoletju po Kr., v času rimskega guvernerja Poncija Pilata, s križanjem, po ukazu judovskega vélikega zbora. Nekrščanska zgodovinska poročila Jožefa Flavija, Kornelija Tacita, Lucijana iz Samosate, Majmonida in celo judovskega vélikega zbora potrjujejo poročila zgodnjih krščanskih očividcev o teh pomembnih zgodovinskih vidikih smrti Jezusa Kristusa.
O njegovem vstajenju obstaja več vrst dokazov, ki potrjujejo njegovo verodostojnost. Zadnje pravno čudo in mednarodni državnik Sir Lionel Luckhoo (zapisan v Guinnessovi knjigi rekordov kot zagovornik, ki je dosegel kar 245 zaporednih oprostitev na sojenjih zaradi umora) je povzel krščansko navdušenje in zaupanje v verodostojnost vstajenja, ko je napisal: »Več kot 42 let sem zagovornik v mnogih delih sveta in še vedno sem aktiven odvetnik. Imel sem srečo, da sem dosegel številne uspehe na sojenjih pred poroto in odkrito povem, da so dokazi v prid vstajenju Jezusa Kristusa tako močni, da jih moraš sprejeti kot dokaze brez kakršnekoli sence dvoma.«
Odziv posvetne skupnosti na iste dokaze je bil predvidljivo ravnodušen v skladu z njihovo stanovitno predanostjo metodološkemu naturalizmu. Za tiste, ki jim je izraz neznan, je metodološki naturalizem človeško prizadevanje, da razloži vse z naravnimi vzroki in samo z naravnimi vzroki. Če se domnevni zgodovinski dogodek upira naravni razlagi (na primer čudežno vstajenje), ga posvetni učenjaki na splošno obravnavajo z izrednim dvomom, ne glede na dokaze, ne glede na to, kako naklonjeni in prepričljivi so.
Naše stališče je, da takšna neomahljiva naklonjenost naravnim vzrokom ne glede na znatne dokaze o nasprotnem ne vodi v nepristransko (in zato primerno) preiskovanje dokazov. Strinjamo se z dr. Wernherjem von Braunom in s številnimi drugimi, ki še vedno verjamejo, da vsiljevanje priljubljene filozofske predispozicije kljub dokazom ovira objektivnost. Ali če to povemo z besedami dr. von Brauna: »Biti prisiljen verjeti samo enemu zaključku … bi kršilo objektivnost same znanosti.«
Potem ko smo to povedali, si oglejmo več vrst dokazov, ki govorijo v prid vstajenju.
Prva vrsta dokazov za Kristusovo vstajenje
Začnemo lahko s tem, da imamo očitno iskreno pričevanje očividcev. Zgodnji krščanski apologeti so navedli stotine očividcev, nekateri izmed njih so dokumentirali lastne izkušnje. Mnogi izmed teh očividcev so raje namerno in odločno prenašali dolgotrajno mučenje in smrt, kot da bi ovrgli svoje pričevanje. To dejstvo pričuje o njihovi iskrenosti in izloča prevaro z njihove strani. Kot kažejo zgodovinski zapisi (Apostolska dela 4,1–17; Plinijeva pisma Trajanu X, 96 itd.), bi lahko večina kristjanov končala svoje trpljenje, tako da bi se preprosto odpovedali veri. Namesto tega kaže, da se je večina odločila, da bo prestajala trpljenje in oznanjala Kristusovo vstajenje vse do smrti.
Res je, da čeprav je mučeništvo neverjetno, ni nujno trden dokaz. Ne daje toliko verodostojnosti prepričanju, kolikor potrjuje pristnost verujočega (tako da ta pokaže svojo iskrenost na otipljiv način). Najzgodnejše krščanske mučence dela izredne to, da so vedeli, ali je bilo to, kar oznanjajo, res ali ne. Ali so videli Jezusa Kristusa živega in zdravega po njegovi smrti ali pa ga niso videli. To je izredno. Če je bilo vse samo laž, zakaj bi jih jo toliko ponavljalo glede na njihove okoliščine? Zakaj bi se vsi zavestno oklepali takšne nekoristne laži, ko so se soočali s preganjanjem, z ječo, mučenjem in s smrtjo?
Če so 11. septembra 2001 [napad na WTC v ZDA, op. prev.] samomorilski ugrabitelji nedvomno verjeli v to, kar so oznanjali (kot je bilo očitno iz njihove pripravljenosti, da umrejo za to), niso mogli vedeti in niso vedeli, ali je res. Svojo vero so stavili na izročila, ki so jim jih predajali skozi mnogo generacij. V nasprotju s tem so bili zgodnji krščanski mučenci prva generacija. Ali so videli, kar so trdili, da so, ali pa niso. Nelogično je trditi, da bi ti očividci prostovoljno prenašali trpljenje in smrt za nekaj, za kar so vedeli, da je laž.
Med najslavnejšimi očividci, ki so oznanjali vstajenje, so bili apostoli. Skupaj so prestali nesporno spremembo, ki je sledila domnevnim Kristusovim pojavitvam po njegovem vstajenju. Takoj po njegovem križanju so se skrili v strahu za svoje življenje. Po vstajenju pa so se odpravili na ulice in drzno oznanjali vstajenje kljub čedalje hujšemu preganjanju. Kaj je povzročilo njihovo nenadno in dramatično spremembo? To gotovo ni bila finančna korist. Apostoli so se odpovedali vsemu, kar so imeli, da bi oznanjali vstajenje, tudi svojemu življenju.
Druga vrsta dokazov za Kristusovo vstajenje
Druga vrsta dokazov se nanaša na spreobrnitev določenih ključnih skeptikov, najbolj opazna sta bila Pavel in Jakob. Pavel je bil po lastnih besedah nasilen preganjalec zgodnje Cerkve. Po tem, kar je opisal kot srečanje z vstalim Kristusom, se je Pavel takoj in drastično spremenil iz zlobnega preganjalca Cerkve v enega izmed njenih najbolj plodnih in nesebičnih zagovornikov. Tako kot mnogi zgodnji kristjani je Pavel pretrpel osiromašenje, preganjanje, pretepanje, ječo in usmrtitev zaradi svoje stanovitne predanosti Kristusovemu vstajenju.
Jakob je dvomil, vendar ni bil tako sovražen kot Pavel. Domnevno povstajenjsko srečanje s Kristusom ga je spremenilo v edinstvenega verujočega in voditelja Cerkve v Jeruzalemu. Še vedno imamo pismo, ki ga učenjaki na splošno sprejemajo kot enega izmed njegovih pisem zgodnji Cerkvi. Tako kot Pavel je Jakob namerno trpel in umrl za svoje pričevanje, dejstvo, ki potrjuje iskrenost njegovega prepričanja (gl. Apostolska dela in Josephus’ Antiquities of the Jews XX, ix, 1 [Jožefova zgodovina Judov XX, ix, 1]).
Tretja in četrta vrsta dokazov za Kristusovo vstajenje
Tretja in četrta vrsta dokazov se nanaša na sovražnikovo potrditev praznega groba in dejstvo, da se je vera v vstajenje ukoreninila v Jeruzalemu. Jezus je bil javno usmrčen in pokopan v Jeruzalemu. Nemogoče bi bilo, da bi se vera v vstajenje ukoreninila v Jeruzalemu, če bi bilo njegovo telo še vedno v grobu, od koder bi ga lahko véliki zbor izkopal, ga javno razstavil in tako razkril potegavščino. Namesto tega je véliki zbor obtožil učence, da so telo ukradli, domnevno v poskusu, da bi razložili njegovo izginotje (in zato prazen grob). Kako razlagamo dejstvo praznega groba? Tukaj so tri najpogostejše razlage:
Prva je bila, da so učenci ukradli njegovo telo. Če bi bilo to res, bi vedeli, da je vstajenje potegavščina. Zato ne bi bilo tako pripravljeni trpeti in umreti za to. (Gl. prvo vrsto dokazov glede jasno iskrenega pričevanja očividcev.) Vsi očividci, ki so oznanjali vstajenje, bi vedeli, da niso v resnici videli Kristusa, in bi torej lagali. Pri toliko zarotnikih bi zagotovo nekdo priznal, če že ne zato, da konča svoje trpljenje, potem vsaj zato, da bi končal trpljenje svojih prijateljev in družine. S prvo generacijo kristjanov so zelo nasilno ravnali, še posebej po požaru v Rimu l. 64 po Kr. (požar, ki ga je Neron domnevno ukazal zanetiti, da bi naredil prostor za širitev svoje palače, krivdo pa je prevalil na kristjane v Rimu v poskusu, da bi sebe razbremenil krivde). Kot je zapisal rimski zgodovinar Kornelij Tacit v svojih Analih cesarskega Rima (izšli so le eno generacijo po požaru):
»Neron je pripisal krivdo in povzročil izredno mučenje razredu, ki so ga sovražili zaradi njihovih gnusob; ljudstvo jih je imenovalo kristjani. Kristus, od koder izhaja njihovo ime, je trpel izredno kazen v času vladanja Tiberija po roki enega naših prokuratorjev, Poncija Pilata. Zelo hudobno vraževerje, v tem trenutku označeno tako, je ponovno izbruhnilo ne samo v Judeji, prvem viru zla, ampak celo v Rimu, kjer najdejo središče in postanejo priljubljene vse ostudne in sramotne stvari z vseh koncev sveta. V skladu s tem so najprej prijeli vse, ki so se izrekli za krive; potem pa je bila po njihovih informacijah obsojena ogromna množica ljudi, ne toliko zaradi zločina zanetenja požara kot zaradi sovraštva proti človeštvu. Njihovi smrti so dodali posmehovanje vseh vrst. Oblekli so jih v kože zveri, raztrgali so jih psi, bili so pribiti na križ ali pa obsojeni na plamene in zažgani, da so služili za nočno razsvetljavo, ko je dnevna svetloba pošla.« (Anali, XV, 44)
Neron je razsvetljeval svoje vrtne zabave s kristjani, ki jih je žive zažigal. Gotovo bi nekdo priznal resnico ob grožnji s takšno strašno bolečino. Dejstvo pa je, da nimamo zapisa, da bi se kateri koli zgodnji kristjan odpovedal veri, da bi končal svoje trpljenje. Namesto tega imamo številna poročila o povstajenjskem prikazovanju in stotine očividcev, ki so bili pripravljeni trpeti in umreti za to.
Če učenci niso ukradli telesa, kako lahko še razložimo prazen grob? Nekateri so dejali, da je Kristus zaigral svojo smrt in kasneje pobegnil iz groba. To je očitno absurdno. Glede na pričevanje očividcev so Kristusa tepli, mučili, ranili in prebodli. Imel je notranje poškodbe, izgubil je veliko krvi, se zadušil in bil s kopjem zaboden v srce. Ni razloga, da bi verjeli, da bi lahko Jezus Kristus (ali kateri koli drugi človek) preživel takšno trpljenje, zaigral svojo smrt, tri dni in noči sedel v grobu brez zdravniške oskrbe, hrane in vode, odstranil ogromno skalo, ki je zapečatila njegov grob, neopažen pobegnil (ne da bi za seboj pustil krvavo sled), prepričal stotine očividcev, da je vstal od mrtvih in je zdrav, potem pa izginil brez sledu. Takšna misel je smešna.
Peta vrsta dokazov za Kristusovo vstajenje
In kot zadnja se peta vrsta dokazov nanaša na posebnost pričevanja očividcev. V vseh večjih pripovedih o vstajenju so kot prvi in prvotni očividci navedene žene. To bi bilo nekaj nenavadnega, saj so bile žene tako v judovski kot grški kulturi močno nespoštovane. Njihovo pričevanje so imeli za nebistveno in nepomembno. Glede na to dejstvo je nadvse neverjetno, da bi kateri koli storilci potegavščine v Judeji 1. stoletja predstavili žene kot svoje primarne priče. Če bi izmed vseh moških učencev, ki so trdili, da so videli vstalega Jezusa, vsi lagali in bi bilo vstajenje prevara, zakaj bi izbrali najmanj ugledne, neverodostojne priče, kar so jih lahko našli?
Dr. William Lane Craig razlaga: »Ko razumete vlogo žena v judovski družbi v prvem stoletju, je resnično nenavadno, da bi zgodba o praznem grobu sploh prikazovala žene kot odkriteljice praznega groba. Žene so bile v Palestini prvega stoletja na zelo nizkem mestu družbene lestvice. Obstajajo stari rabinski pregovori, ki so se glasili: ›Bolje je zažgati besede postave kot jih izročiti ženam‹ in ›blagoslovljen je tisti, ki ima moške potomce, gorje pa tistemu, ki ima ženske.‹ Žensko pričevanje so imeli za tako nevredno, da niso smele biti niti zakonite priče na judovskem sodišču. V luči tega je absolutno nenavadno, da so glavne priče praznega groba te žene … Kakršnokoli kasnejše poročilo bi gotovo prikazalo moške učence, ki odkrijejo grob, na primer Petra ali Janeza. Dejstvo, da so žene prve priče praznega groba, lahko najbolj verodostojno razložimo z resničnostjo – če nam je to všeč ali ne –, da so one odkrile prazen grob! To kaže, da so pisci evangelija zvesto zapisali, kaj se je zgodilo, tudi če jih je to spravljalo v zadrego. To kaže zgodovinskost tega izročila, in nasprotuje obtožbi, da je legendarno.« (Dr. William Lane Craig, navaja ga Lee Strobel, The Case For Christ, Grand Rapids: Zondervan, 1998, str. 293)
Povzetek
Te vrste dokazov, kot so očitna iskrenost očividcev (in v primeru apostolov zavezujoča in nerazložljiva sprememba), spreobrnitev in očitna iskrenost ključnih antagonistov in skeptikov, ki so postali mučenci, dejstvo praznega groba, sovražnikova potrditev praznega groba, dejstvo, da se je vse to zgodilo v Jeruzalemu, kjer se je vera v vstajenje začela in je uspevala, pričevanje žena, pomembnost takšnega pričevanja v zgodovinskem kontekstu, močno potrjujejo zgodovinskost vstajenja. Naše bralce spodbujamo, da skrbno premislijo o teh dokazih. Kaj vam govorijo? Ker smo tudi mi sami premišljevali o njih, odločno potrjujemo izjavo Sira Lionela:
»Dokazi v prid vstajenju Jezusa Kristusa so tako močni, da jih moraš sprejeti kot dokaze brez kakršnekoli sence dvoma.«
English
Zakaj naj verjamem Kristusovemu vstajenju?
