Vprašanje
Kaj predstavlja zakon po Svetem pismu?
Odgovor
Sveto pismo nikjer izrecno ne pove, na kateri točki ima Bog moškega in žensko za poročena. Obstajajo tri splošna stališča. Bog šteje moškega in žensko kot poročena samo, (1) ko sta zakonsko poročena, to je ko postaneta po zakonu mož in žena, (2) ko sta zaključila neki uraden poročni obred, ki vključuje zaobljube, (3) ko imata spolne odnose. Oglejmo si vsakega od teh stališč in ocenimo prednosti in pomanjkljivosti vsakega.
1) Bog šteje moškega in žensko za poročena samo, ko sta zakonito poročena v skladu s civilnim pravom. Svetopisemske vrstice, ki se običajno navajajo v zagovor tega stališča, vključujejo zapoved, naj izpolnjujemo vladne zakone (Pismo Rimljanom 13,1–7; Prvo Petrovo pismo 2,17). Argument za to je, da če vlada zahteva določene postopke in dokumente, ki jih je treba izpolniti, preden država prizna zakon, potem se mora par podrediti temu procesu. Zagotovo je svetopisemsko, da se par podredi vladi, dokler te zahteve ne nasprotujejo Božji besedi. Pismo Rimljanom 13,1–2 nam naroča: »Vsak naj se podreja oblastem, ki so nad njim. Ni je namreč oblasti, ki ne bi bila od Boga. In te, ki so, so postavljene od Boga. Kdor se torej upira oblasti, se upira Božjemu redu. Tisti, ki se upirajo, pa si bodo nakopali obsodbo.«
Vendar obstajajo pomanjkljivosti in potencialni problemi pri tem stališču. Prvič, zakon je obstajal, preden je bila organizirana katera koli vlada (Prva Mojzesova knjiga 2,18–25). Tisoče let so se ljudje poročali brez poročnega potrdila države. Drugič, celo danes obstajajo nekatere države, ki nimajo vladnega priznanja zakona oz. nobenih zakonskih zahtev za poroko. Tretjič, obstajajo določene vlade, ki imajo nesvetopisemske zahteve glede poroke, preden je zakonsko priznana. Kot primer, nekatere države zahtevajo, da je poroka v katoliški cerkvi, v skladu s katoliškimi nauki in da jo nadzira katoliški duhovnik. Očitno bi bilo za tiste, ki se močno ne strinjajo z rimskokatoliško vero in njenim razumevanjem poroke kot zakramenta, nesvetopisemsko, da bi se podredili poroki v rimskokatoliški veri. Četrtič, če bi bila legitimnost zakonske zveze odvisna samo od vladnih predpisov, bi to pomenilo, da bi posredno uzakonili zakonito definicijo zakona, kar se lahko spreminja, ko se spreminjajo družbene norme.
2) Moški in ženska sta poročena v Božjih očeh, ko dokončata nekakšen uraden, zavezujoč poročni obred. Nekateri razlagajo trenutek, ko je Bog pripeljal Evo k Adamu (Prva Mojzesova knjiga 2,22), kot da je Bog nadziral prvi poročni »obred« ter tako vzpostavil zakonsko zvezo. Glede na to stališče sodobna praksa, da oče odda svojo hčer na poroki, odseva Božje dejanje v Edenu. V Evangeliju po Janezu, v 2. poglavju, se je Jezus udeležil poročnega obreda. Jezusova prisotnost na poročnem obredu nikakor ne pomeni, da Bog zahteva poročni obred, ampak dozdevno kaže, da poročni obred ni sporen v Božjih očeh. Skoraj vsaka kultura v zgodovini človeštva je imela nekakšen uraden poročni obred. V vsaki kulturi obstaja dogodek, dejanje, zaveza, zaobljuba ali izjava, ki se jo prizna za razglasitev moškega in ženske za poročena. Takšna vrsta zavezujočega poročnega obreda je opisana v najzgodnejših poglavjih Svetega pisma (Prva Mojzesova knjiga 24, 29).
3) Bog šteje moškega in žensko za poročena v trenutku, ko imata spolni odnos. Obstajajo nekateri, ki menijo, da to pomeni, da poročeni par ni resnično »poročen« v Božjih očeh, dokler fizično ne izpolni zakona. Drugi pravijo, da če imata kateri koli moški in ženska spolne odnose, ju Bog šteje za poročena. Osnova za to stališče je dejstvo, da je spolni odnos med možem in ženo dokončna izpolnitev načela »eno meso« (Prva Mojzesova knjiga 2,24; Evangelij po Mateju 19,5; Pismo Efežanom 5,31). V tem smislu je spolni odnos končni »pečat« zakonske zveze. Vendar stališče, da spolni odnos pomeni zakon, ni svetopisemsko zdravo. Če je par zakonsko in obredno poročen, ampak iz nekega razloga ne more imeti spolnih odnosov, je še vedno poročen.
Vemo, da Bog ne enači spolnega odnosa z zakonom na osnovi dejstva, da Prvo pismo Korinčanom 7,2 kaže, da so spolni odnosi pred poroko nemoralni. Če bi spolni odnosi pomenili, da je par poročen, tega ne bi imeli za nemoralno, saj bi imeli par za poročen v trenutku, ko sta imela spolne odnose. Ne obstaja nikakršna svetopisemska podlaga za to, da bi imel neporočen par spolne odnose in se potem razglasil za poročenega, tako da bi razglasil vse prihodnje spolne odnose za moralne in take, ki častijo Boga.
Torej, kaj predstavlja zakon v Božjih očeh? Kaže, da bi morali upoštevati naslednja načela: 1) Dokler zahteve ne kršijo Svetega pisma, bi morala moški in ženska izpolniti uradne vladne zahteve glede priznanja zakona. 2) Moški in ženska bi morala upoštevati kulturne, družinske in zavezne prakse, ki se običajno izvajajo za priznavanje para kot »uradno poročenega« in ki ne kršijo Svetega pisma. 3) Če je mogoče, bi morala moški in ženska spolno izpolniti zakon, tako da izpolnita telesni vidik načela »eno meso«.
Kaj pa, če eno ali več teh načel ni izpolnjeno? Ali velja takšen par še vedno za poročenega v Božjih očeh? Navsezadnje je to med parom in Bogom. Bog pozna naše srce (Prvo Janezovo pismo 3,20). Bog pozna razliko med resnično zakonsko zvezo in med poskusom upravičevanja spolne nemoralnosti.
English
Kaj predstavlja zakon po Svetem pismu?
