Kaj je razpoznavni znak resničnih Kristusovih učencev oziroma Kristusove cerkve?
Odgovor
Ko je [Juda Iškarijot] šel ven, je Jezus rekel: ›Zdaj je Sin človekov poveličan in Bog je poveličan v njem. Če je Bog poveličan v njem, ga bo tudi Bog poveličal v sebi; in poveličal ga bo takoj. Otroci, le malo časa bom še z vami. Iskali me boste, in kakor sem rekel Judom, zdaj pravim tudi vam: Kamor grem jaz, vi ne morete priti. Novo zapoved vam dam, da se ljubite med seboj! Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubite med seboj! Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen.‹« (Evangelij po Janezu 13,31–35)
Zapoved ljubezni se pojavlja v različnih delih Svetega pisma, včasih razločno, drugič posredno. Odlomek, s katerim imamo opravka, se nanaša na dogajanje pri zadnji večerji. V njem je Jezus govoril zbranim učencem o svojem poveličanju, v nadaljevanju pa jim je naročil, naj vzdržujejo medsebojno ljubezen.
Prva in ključna tema tega odlomka je torej Jezusovo poveličanje, ker vpliva na ljubezen med učenci. Apostol Janez nam na začetku 13. poglavja pripoveduje o Jezusovem dejanju ponižnosti, v katerem je učencem umil noge. Toda pred njim je bila huda preizkušnja, zaradi katere ga je čakalo poveličanje. Sledilo je namreč strašno in nečloveško trpljenje, tako psihično kot fizično, le-temu pa sramotna smrt na križu. Toda vse to je imelo globok in najvišji smisel: Jezus je sebe prostovoljno žrtvoval namesto svojega ljudstva in jih s svojo smrtjo na križu odrešil greha in kazni za greh. Bog Oče ga je poveličal tako, da ga je tri dni kasneje obudil od mrtvih. Jezusovo vstajenje je za nas, ki ekskluzivno vanj verujemo kot v Odrešenika in Gospoda, jamstvo, da je on resnični Mesija oziroma Jagnje, ki odvzema greh vsakega vernika (Evangelij po Janezu 1,29). Toda Jezus po svojem vstajenju ni ostal na zemlji, ampak po štiridesetih dneh je šel v nebesa, zato pozneje učenci niso več imeli z njim neposrednega telesnega stika (Evangelij po Marku 16,9; Evangelij po Luku 24,51; Apostolska dela 1,9). Tudi o tem jim je že prej govoril (Evangelij po Janezu 7,33; 16,28). Jezusovo žrtvovanje samega sebe za odrešitve nezmožnih je merilo in znak medsebojne ljubezni med kristjani.
V nadaljevanju je dal Jezus učencem novo zapoved, naj se ljubijo med seboj, kakor jih On ljubi. V resnici ta zapoved niti ni čisto nova, nova je bila za apostole. Gre za nekaj, kar v sedanjem času mnogi narobe razlagajo. V grškem izvirniku sta uporabljena glagol agapao in samostalnik agapé. Svetopisemska Grščina pozna več izrazov, s katerimi označujejo tisto, čemur pravimo pri nas ljubezen. V našem primeru ne gre za prijateljsko, bratsko, materinsko ali erotično ljubezen (da o kakem pocukranem sentimentalizmu niti ne govorimo), ampak za ljubezen v socialnem in moralnem smislu oziroma za Božjo ljubezen do nas, njegovih otrok v Kristusu. Ljubezen, ki sebe žrtvuje za dobro drugega. Tako ljubezen naj bi izkazovali kristjani eden drugemu. Pri Jezusovi ljubezni do apostolov in sploh do vsega njegovega ljudstva je šlo za neskončno več kot za navadno prijateljsko ljubezen. Iz ljubezni do nas je pretrpel bridko smrt na križu, s katero nas je odrešil jarma greha. Vsaka lokalna cerkev je Kristusovo telo na zemlji, Kristus pa je glava vsakih teles (Prvo pismo Korinčanom 12,27; Pismo Efežanom 1,22–23; Pismo Kološanom 1,18). Božja volja je, da Jezusovo telo normalno deluje, in zato morajo biti vsi njegovi organi (posamezni člani lokalne cerkve) med sabo lepo usklajeni (Prvo pismo Korinčanom 12,12–27). Ljubezen medsebojnega žrtvovanja drug drugemu je vez popolnosti v cerkvi (Pismo Kološanom 3,12–15). To seveda ni mišljena kakršna koli ljubezen, ampak tista nadnaravna ljubezen, ki prihaja od Boga Svetega Duha in povezuje posamezne ude cerkve, torej agapé. Takšna ljubezen, torej agapé, je razpoznavni znak resničnih Kristusovih učencev oziroma udov cerkve. Toda, kot je razvidno iz apostolskih pisem, taka ljubezen znotraj cerkva ni bila nekaj samoumevnega. Za tako ljubezen je treba kar naprej prositi Boga, kajti glede teh reči smo še vedno kot sito ali rešeto. Puščamo. Toda po drugi strani je medsebojna ljubezen znamenje pripadnosti našemu Gospodu in je njemu v slavo (Pismo Rimljanom 12,10; 13,8.10; Pismo Galačanom 5,14; Prvo pismo Tesaloničanom 4,9; Pismo Hebrejcem 13,1; Prvo Petrovo pismo 1,22; Prvo Janezovo pismo 1,7–11; 3,11.23; 4,7.10.21; Drugo Janezovo pismo 1,5). Zato jo je potrebno negovati. Ljubiti druge vernike, v tem, da velikodušno dajejo v času potrebe, je navaden znak tistih, ki pripadajo Jezusu (Apostolska dela 4,32–35; Drugo pismo Korinčanom 8,1–9,15).
Jezus je dal svojim apostolom in po njih svoji cerkvi zapoved medsebojne ljubezni. Ljubezen naj bi bila zaščitni znak vsake Kristusove cerkve, kajti preko nje je Jezus poveličan pred svetom. »To je moja zapoved, da se ljubite med seboj, kakor sem vas jaz ljubil. Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje. Vi ste moji prijatelji, če delate, kar vam naročam.« (Evangelij po Janezu 15,13–14) Če nam je primanjkuje, jo izprosímo od Boga, tako da bodo vsi vedeli, čigavi učenci smo. Jezus se je žrtvoval za nas in nam je pripravljen dati vse tisto, kar od njega potrebujemo, njemu v slavo ter poveličanje.
Kaj je razpoznavni znak resničnih Kristusovih učencev oziroma Kristusove cerkve?
